Avtoriteta in demokracija

UVODNA BESEDA

Prof. dr. Mihael Brejc

Po dobrih dveh desetletjih samostojnosti Slovenije se marsikdo sprašuje, kako to, da je šlo toliko stvari narobe, kje smo ga polomili, in seveda, kdo je kriv. Celovitega razmisleka ni, zdi pa se tudi, da ni prave volje za kaj takega. Zadnjih šest let skoraj ne govorimo o ničemer drugem kot o gospodarskih in finančnih težavah, gospodarskem kriminalu, korupciji, politiki in revščini. Večina meni, da je ključni vzrok za takšno stanje v državi prenizka gospodarska rast, nekateri pa menimo, da kriza ni zgolj gospodarska, ampak da gre za zaskrbljujoče stanje duha. Kadar v družbi obstaja občutek nemoči, da bi se karkoli spremenilo, hkrati pa tudi brezbrižnost ali celo beg pred realnostjo, se človek vpraša, kaj v državi res ni nikogar, ki bi udaril po mizi in naredil red.

Pojem avtoritete je večplasten, različno ga interpretiramo, predvsem pa pozabljamo, da sta za avtoriteto potrebna najmanj dva subjekta. Prvi, ki ima neke kvalitete, in drugi, ki prvega zaradi njih spoštuje. Kjer ni medsebojnega spoštovanja, kjer se tudi ne upošteva avtoritete argumenta, se vzpostavlja disfunkcionalna družba. Družba, kjer ni spoštovanja ljudi in demokratično izvoljenih institucij oblasti in pravne strukture, ni dobra za nikogar, niti za posameznika. Po drugi stani pa družba, ki gradi avtoriteto na strahospoštovanju,  bistveno odstopa od demokratičnih norm in normalnosti.

Avtoriteta je samoumevna in nujna v vsakem delovnem sistemu, v vsakem podjetju, zavodu, državni upravi. Delavcem v proizvodnji niti na misel ne pride, da ne bi spoštovali upravljalskih, tehničnih in tehnoloških avtoritet v tovarni, zaposleni v transportu se zavedajo, da ima glavno besedo strojevodja vlaka, pilot letala ali kapitan ladje. Celo v državni upravi uslužbenci upoštevajo hierarhično strukturo in se podrejajo pravilom. Toda, ko se ljudje po končanem delovniku vračajo domov, se njihovo ravnanje spremeni.

Sodobni delovni sistemi potrebujejo prilagodljivega posameznika, ki bo brez ugovorov sledil zahtevam megastroja. Zaposleni to vlogo sprejme, pravzaprav hoče biti konformist, ker mu takšno ravnanje zagotavlja eksistenco in kariero. V organizaciji zaposleni spoštuje avtoritete, precej drugače pa se obnaša izven megastroja, kajti izven organizacije se odpre polje svobode. Kako je mogoče, da  taisti človek, ki dopoldan disciplinirano sledi avtoritetam v podjetju, popoldne ravna drugače. Zahteva pravno državo, a sam pogosto krši pravni red, je kritičen do politikov in oblasti, sam pa ne želi sodelovati v političnem življenju družbe. Vlada je zanič, parlament je mesto prepira, lenobe in pokvarjenosti, sodstvo je vredno vse kritike, kadar ga obsodi in spoštovanja vredno, kadar je sodba zanj ugodna, nima ne volje in ne želje, da bi se poučil o stanju na posameznem področju, toda rad sodeluje v kontaktnih oddajah radia, televizije in na spletnih portalih, kjer  razkriva svojo nevednost, pogosto tudi nekulturnost. Vsa takšna in podobna ravnanja človek doživlja kot odraz demokratičnosti in svobode.

Nič čudnega torej, da nemški politolog Beyme Slovenijo vidi kot anokracijo, nekakšno mešanico anarhije in demokracije. Nekatere politične stranke nezadovoljstvo množice s pridom izkoriščajo za diskvalifikacijo političnih tekmecev, ki jih vidijo celo kot sovražnike. V politični tekmi prevladuje nizka politična kultura, ki se kaže v nespoštovanju drugače mislečih, v nerazumnem, apriornem zavračanju vsega, kar predlaga politični tekmec in poudarjanju lastnih pogledov in predlogov kot edino prave resnice. V Sloveniji vsakogar, ki misli drugače kot politični veljaki, doletijo diskvalifikacije in druge grde stvari. Politična stranka oz. njene ključne osebnosti označujejo vse, kar ni skladno z njenimi pogledi, stališči ali programi kot preživeto, zastarelo, nedemokratično in celo nenormalno. Če taka stranka prevzame oblast, se že zaradi njene izključevalnosti  ne more obnašati drugače kot avtoritarno.

Pogled v politični prostor razvitih demokracij pokaže, da je takšno obnašanje značilno za obrobne stranke levice ali desnice, nikakor pa ne za največje politične stranke. V kriznih obdobjih največje stranke, kljub velikim razlikam in osebnostnim neskladjem njihovih voditeljev, zmorejo toliko moči, da v strateških zadevah potegnejo skupaj in krizo premagajo. V nerazvitih demokracijah pa  voditelji največjih političnih strank, kljub hudi gospodarski in družbeni krizi, tega ne zmorejo in sestavljajo koalicije z manjšimi strankami s pretnjo, da bodo te odgovorne za politično krizo, če ne bodo sodelovale. Kadar dva velika politična pola ne sodelujeta, ampak sta v permanentnem konfliktu, krize ni mogoče premagati.

Naj bo sodobna družba strukturno in vedenjsko še tako razrahljana, želimo živeti v urejenem okolju. Ljudje, ki doma zlahka prenašajo nered, v družbi pričakujejo in zahtevajo red! Nekateri, po mojem mnenju, zmotno mislijo, da je red mogoče ustvariti s pravnim redom, in so celo prepričani, da se bo stanje na določenem področju uredilo, ko bo sprejeta nova zakonodaja. Ker se to ne zgodi razmišljajo o novih normativnih rešitvah, razmere pa se ne izboljšajo. Normativni idealizem je za družbo škodljiv, ker ne prispeva k spoštovanju prava, ampak ustvarja nove priložnosti za zlorabe. In v takih razmerah niti vlada niti parlament ne moreta imeti avtoritete. Vlada ne vlada in parlament ni najvišja zakonodajna oblast, ampak se v vlogo razsodnika v tem kaosu potisne ustavno sodišče.

Pravna norma sama po sebi ni dovolj, potrebna je avtoriteta človeka, ki normo udejani. Demokratična družba torej potrebuje avtoritete. Spremembe v družbi se zgodijo zaradi posameznikov, ki so in imajo avtoriteto. Naj tu omenim nemškega kanclerja H. Kohla, ki je s svojo izjemno avtoriteto prepričal Nemce, da je skupna valuta euro pomembnejša od ponosa Nemcev na njihovo marko. Kot je znano, referenduma o evru v Nemčiji ni bilo. Kasneje je Kohl v intervjuju povedal, da je takrat ravnal kot despot, ker je bil prepričan, da je skupna valuta še eden od pomembnih kamenčkov v mozaiku miru. Demokratična politika mora po njegovem mnenju temeljiti na prepričanjih voditeljev, ne pa na plimah in osekah volitev. Za zgodovinske premike so potrebne velike osebnosti in te so Evropo vzpostavile kot celino miru. Od tu naprej pa smo v zadregi, kajti na vseh ravneh, od držav članic do vrhov EU ni več velikih političnih osebnosti, ni pravih političnih avtoritet. Zato je stanje v EU takšno, kot je.

Vsi, ki smo živeli v totalitarnih režimih socialističnega tipa, smo si želeli demokratične ureditve. Padec berlinskega zidu vidimo kot simbol demokratične preobrazbe nekdanjih socialističnih držav. Odhod Tita, Causesca, Ulbrichta, Jaruzelskega in drugih voditeljev socialističnih držav je pomenil začetek obdobja, kjer bo vladalo ljudstvo, kjer se totalitarne osebnosti ne bodo več mogle uveljaviti. Toda, zmotili smo se. Prav zaradi občutka kaosa, nemoči, nereda se politični prostor odpira avtoritarnim osebnostim. Kot pravi profesor Pečjak,  je ravno prepričanje o pravilnosti svojega delovanja, vera v osebno poslanstvo, celo mesijanstvo, nekaj, kar privlači množice v času krize. Po zmagi na volitvah postane takšen voditelj središče odločanja, veliki modrec, od katerega je odvisno celotno življenje. Obenem se pojavi prezir do drugih ljudi, ki nič ne vedo in morajo za vse spraševati njega. Temu sledi občutek nezamenljivosti in preganjalne ideje, npr.: »Ker sem tako velik, me sovražijo in skušajo uničiti.« K cezarijanstvu prispevajo tudi vsi tisti pri vrhu, ki se prilizujejo »Cezarju« in uživajo dobrote njegove obložene mize, vse do najnižjih slojev na dnu družbene lestvice, ki se z voditeljem identificirajo, kar jim daje občutek moči in pomembnosti.

Sodobno demokratično družbo odlikuje demokratična politična kultura, kjer obstaja kritična distanca do vsega in vsakogar, spoštovanje ljudi, institucij in pravnega reda, strpnost, dialog in odgovornost. Magična beseda demokratične politične kulture je kompromis. Ljudje bomo vedno imeli različne in tudi nasprotujoče interese, bistveno pa je, da znamo prisluhniti drug drugemu, da se poslušamo in slišimo ter skupaj poiščemo rešitev. V demokratični družbi kompromis ni odraz šibkosti ali mešetarjenja, ampak odraz visoke politične kulture in humanistične etike. Zaradi razumnega kompromisa avtoriteta vodje ni in ne more biti okrnjena.

Dovolil sem si nekoliko širši pogled v področje politike, ker predvidevam, da bo vsak od naših uglednih govornikov govoril o avtoriteti s svojega zornega kota in poklicnega področja, med njimi pa ni nobenega politika. Že sedaj pa se kar sama po sebi ponuja teza o nujnosti avtoritete v demokratični družbi, ki lahko deluje le, če ima v svoji družbeni strukturi dovolj ljudi, ki so avtoriteta, se pravi, da jih spoštujemo, ker so takšni, kot so, in ki imajo avtoriteto.

PROGRAM:
Torek, 10. 6. 2014

od 15. do 17. ure

Pozdravni nagovor

Uvodni govor

dr. Ernest Petrič, ustavni sodnik

BNekaj misli o avtoriteti v demokraciji

dr. Anton Jamnik, pomožni škof

BMed civilno družbo in mehkim despotizmom

dr. Iztok Simoniti, diplomat

Demokracija kot avtoriteta

Odmor

od 17.15 do 19. ure

dr. Dean Komel, filozof

Avtoriteta med vednostjo in vrednostjo

dr. Gorazd Bajc, zgodovinar

Znanje za razvoj ali vloga avtoritete v zgodovini: 

primer britanskih izvedencev na področju reševanja 

nekaterih odprtih vprašanj 20. stoletja

dr. Bernard Nežmah, sociolog

BTekst med avtoriteto in demokracijo

Sreda, 11. 6. 2014

od 9. do11. ure

Marko Šorli, vrhovni sodnik

Kriza avtoritete: Sodstvo (delovni naslov)

dr. Gregor Virant, minister za notranje zadeve

BDemokracija in avtoriteta

Stanislav Veniger, direktor policije

BAvtoriteta in demokratičnost slovenske policije

Odmor

od 11.15 do 13. ure

Aleksander Mervar, direktor ELES-a

Matjaž Čadež, direktor Halcom-a

BAvtoriteta brez vrednot je diktatura, demokracija brez vrednot je kaos

Darko Bohnec, viceguverner Banke Slovenije

Avtoriteta funkcije in dejanska avtoriteta vodje

ob 13. uri

Zaključek konference