Programske zasnove

1. V Sloveniji, pa tudi širše v svetu, manjka raziskovalno-razvojnih centrov za humanistiko; okviri univerz in obstoječih, na njih vezanih kompleksov bolj onemogočajo, kot omogočajo ustvarjalne interdisciplinarne pobude. Brez njih pa bo humanistika dejansko postala cokla razvoja. Tu je potrebno spremeniti način standardne obravnave humanistike pri samih predlogih tematskega in metodičnega odpiranja pri vseh dejavnostih v domačem in mednarodnem prostoru. Humanistika ni stvar preteklosti, marveč v sedanji stvarnosti preustvarja izročilo preteklosti  v sporočilo prihodnosti.

2. Pomembno je pri tem celovito zajeti usmeritve v raziskovalnem, publicističnem in organizacijskem pogledu: lahko jih opredelimo kot kulturnozgodovinske, multi- in interkulturne, meddisciplinarne, medinstitucionalne in promotivne usmeritve, važna pa so predvsempresečišča … Tu se nam ponuja največ priložnosti, kar kažejo tudi pretekle izkušnje.

3. Zelo pomembno je vnesti rezultate dosedanjega dela INR v prihodnje dejavnosti, upoštevajoč spremenjene kulturne, politične, raziskovalne, akademske, medijske okoliščine in jih pri tem tudi kot tako spremenjene opredeliti.

4. V geografskem razsežju delovanja in sodelovanja je potrebno intenziviranje formalnega in vsebinskega povezovanja s sorodnimi ustanovami v Sloveniji, Evropi in po svetu, z usmeritvijo v Sredozemlje, Jugovzhodno in Vzhodno Evropo ter tam, kjer je sodelovanje že utečeno, konkretizirano in se ga lahko nadgradi; najboljše možnosti se kažejo v sodelovanju z institucijami v Pragi, Benetkah, Pisi, Berlinu, Barceloni, Moskvi, Warwicku, Kopenhagnu, Londonu, Lisboni, Marseillu, Dunaju, Ankari, Famagusti, Izmirju, Atenah, Sofiji, Cluju, Vilnusu, Varšavi, Zagrebu, Pulju, Reki, Splitu, Zadru, Sarajevu, Beogradu, Skopju, Prištini, zunaj Evrope pa predvsem Guanghzou, Shangai, Taipei, Kyoto, Chicago.

5. Potrebno je opredeliti tematske horizonte, znotraj katerih bo INR nastopal v slovenskem in mednarodnem prostoru, to so problem »svobode«, »vloga humanistike v družbi«, »gospodarski pomen kulturne dediščine«, »jezik in humanost«, »identitete« itd. V ta namen opredeliti možnosti organiziranj okroglih miz, tribun, medijskih dogodkov, konferenc, tiskanih publikacij; na nekaterih področjih bo dovolj nadgraditi že opravljeno, drugje pa je potreben preboj (»kategorija«, ki jo bomo sicer pogosteje uporabljali).

6. Glede metodološkega vidika lahko na splošno ugotovimo, da je v slovenskem  prostoru premalo upoštevan, kar je lahko tudi posledica premajhne interdisciplinarne naravnanosti humanističnih strok – da ne prihaja do soočenja in srečevanja metodologij. Na ta vprašanja se bomo orientirali tudi v revijalnih in knjižnih izdajah INR, za kar se bo izdelal poseben program. Ta vidik je zelo pomemben pri pripravi predlogov projektov.

7. Vključevanje mladih raziskovalcev v raziskovalno in organizacijsko delo (priprava znanstvenih in strokovnih srečanj, publikacij, spletnih aplikacij, programov) je lahko tudi ena od programskih usmeritev, saj so glede tega številne humanistične inštitucije »brezbrižne« in ne poznajo tovrstne »rasti« in »dodane vrednosti« v raziskovalnem, razvojnem in izobraževalnem pogledu osebnostne in izkustvene rasti mladih generacij.