Drugi posvet o vlogi in perspektivah humanistike v Sloveniji in Evropi

29. 11. 2006, Center Evropa, Dalmatinova 4, Ljubljana

Organizacija posveta:

Inštitut Nove revije – Zavod za humanistiko, ZRS UP

Nastopajoči na posvetu:

Niko Grafenauer, Boštjan Žekš, Andreja Kocijančič, Lucija Čok, Marko Jesenšek, Dean Komel, Igor Grdina, Frane Adam, Rudi Rizman, Oto Luthar, Vesna Mikolič, Janko Kos, Janez Juhant, Darko Darovec, Peter Volasko, Stane Granda, Bojan Borstner, Jožef Muhovič, Neda Pagon, Damjan Prelovšek, Barbara Jaki, Igor Škamperle, Bernard Nežmah

PROGRAMSKI TEKST:

Teme posveta:

– nov način financiranja visokega šolstva bil lahko imel zelo negativne posledice za same pogoje izvajanja teh študijev, saj se pri tem ne upošteva dovolj posebne znanstvene, kulturne in družbene relevantnosti humanistike; nekatere humanistične institucije že zdaj ne morejo zagotavljati primernih pogojev za svoje delovanje;

– zaradi specifike znanstveno-raziskovalnega dela humanistika potrebuje bolj stabilno in dolgoročnejšo obliko financiranja znanstveno-raziskovalnega dela; za raziskovanje na področju humanistike je pomembno, da projekti potekajo daljše časovno obdobje, na podlagi česar bo mogoče izdajanje temeljnih humanističnih del, ki jih na Slovenskem še nimamo (temeljne znanstvene monografije, razni strokovni slovarji, terminologije, enciklopedije …);

– privatne institucije na področju humanistike so pri nas še vedno obravnavane kot izjeme in zanje tudi ni pravih vzpodbud;

– zastopanost humanistike v osnovnošolskih in srednješolskih programih izobraževanja je na videz dovolj široka. Podrobnejši pregled pa pokaže številne vsebinske pomanjkljivosti in neustreznosti, tako da je kvaliteta dosežene humanistične izobrazbe na teh ravneh izobraževanja vprašljiva;

– razvijanje humanistike je izredno za delovanje kulturnih institucij, kot so muzeji, gledališča, umetniški in znanstveni arhivi; poseben problem, hkrati pa tudi svojevrstno priložnost za promocijo Slovenije, predstavlja skrb za kulturno dediščino;

–  sproža se vprašanje primernosti predstavljanja humanistike v medijih, kakor tudi vprašanje, kako lahko humanisti oblikujejo podobo medijev; neposredno na to se navezuje tudi vprašanje občutljivosti javnosti za osnovna humana protislovja sodobnega sveta in kako lahko nanj vpliva humanistika.