Knjiga

O vzponu komunizma na Slovenskem

Uvodna beseda: Stane Granda

Uredil: Lovro Šturm

Izdajatelj: Inštitut Karantanija

Založnik: Inštitut Nove revije – Zavod za humanistiko

Leto izida: 2015

O vzponu komunizma na Slovenskem preprosto premalo vemo.

Slovenci imamo že 55 let specializiran zgodovinski inštitut, nekdaj imenovan Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, danes pa Inštitut za novejšo zgodovino, katerega temeljna naloga je bila proučevanje zgodovine slovenskega komunizma oziroma vsega tistega, kar naj bi do njega pripeljalo in mu pomagalo na oblast. Njegovi delavci in sodelavci kot tudi mnogi drugi so o njem objavili vrsto razprav in tudi monografij, zadnja je na primer Perovškova1, nimamo pa znanstvenokritične sintetične monografije o nastanku in razvoju ter delovanju komunistične stranke v Sloveniji. Monografiji Pregled zgodovine Zveze komunistov Jugoslavije iz leta 1961 in Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije iz leta 1986. ki sta takrat izšli v Ljubljani, sta nastali iz drugačnih pogledov in potreb. Sintetične in kritične monografije nimamo zato, ker je tam zaposleni zgodovinarji ne bi zmogli, ampak predvsem zaradi tega, ker jim vodilni slovenski komunisti niso zaupali, da bi bili kaj takega sposobni. Povedano bolj neposredno: bali so se lastne preteklosti. V ospredju del slovenskih piscev o preteklosti komunistične partije so raziskani in analizirani posamezni dogodki, osebnosti in problemi. Delno sintezo, vendar le za čas trajanja prve polovice druge svetovne vojne predstavlja predvsem delo Vide Deželak Barič.2  Oba omenjena avtorja sta tudi živ dokaz, da je mogoče pošteno in strokovno pisati ne glede na osebno politično prepričanje oziroma pripadnost. Problemi pisanja o komunizmu se pokažejo že pri terminologiji. Klasičen, na pol otroški primer, ki pa ga še danes mnogi niso sposobni razumeti, so tako imenovani narodnoosvobodilni odbori, ki z narodom nimajo nobene zveze. Gre za v slovenski jezik prenesen srbizem. Z izrazom »narod« je v tem primeru mišljeno ljudstvo, ne narod. V slovenščini je zavajajoče govoriti o narodnoosvobodilnih odborih, morali bi govoriti o »ljudskoosvobodilnih«. Dokaz je Ljudska armada, ki so jo drugod imenovali Narodna armija. Bolj kot posamezna dejstva je pri partijski zgodovini ključno vprašanje odnos zgodovinarja do komunistične taktike in strategije, ki pogosto prikriva in celo navidezno nasprotuje njenim temeljnim političnim ciljem. Ju je pripravljen razkriti in kot taki pokazati? Ena najbolj tragičnih žrtev partijske taktike in strategije, ki zlorablja tudi med ljudmi običajno in vsem razumljivo izrazoslovje, je Edvard Kocbek, ki zaradi zagledanosti v lastni jaz ni spregledal, kaj mu govorita Kardelj in Kidrič. Skoraj pol stoletja je potreboval za zapis, da je komunizem »pošastna in infernalna ideologija«. Pa ga je na to ob povezovanju z njegovimi privrženci Jakob Šolar opozoril že leta 1941. Skoraj povsem nerazumljivo je dejstvo, da se nihče med slovenskimi zgodovinarji ali pa publicisti ni lotil vprašanja slovenskih salonskih komunistov, kot so Kidrič, Pirjevec, Kraigher, Vrhunc … (iz uvodne besede)

Avtorji zbornika: dr. Aleksander Bajt +, akademik, redni član SAZU, redni univ. profesor za ekonomijo, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani; dr. Stane Granda, redni univ. profesor za kulturno zgodovino; dr. Tamara Griesser – Pečar, univ. docentka za sodobno zgodovino, znanstvena sodelavka; dr. Rudi Kocjančič, upokojeni redni univ. profesor za ustavno pravo, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani; dr. Boris Mlakar, profesor zgodovine in sociologije, znanstveni svetnik; dr. Janko Prunk, redni univ. profesor za občo zgodovino in zgodovino političnih idej, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani; dr. Lovro Šturm, univ. dipl. pravnik, redni univ. profesor za javno pravo, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani; dr. Jerca Vodušek Starič, redna univ. profesorica za novejšo zgodovino.